Objavljeno: 21 Feb 2008 18:18     Naslov sporočila: Hieroglifi

Heroglifi
Hieroglífi so pisava, ki so jo uporabljali v starem Egiptu. Pisava je uporabljala kombinacije samoznakov (logografov) z zlogovnimi (silabičnimi) in abecednimi elementi.

Beseda hieroglif izhaja iz grške besede ἱερογλύφος: hieroglúfos; ἱερός: hiero- - svet + γλύφειν: glúfein - rezbariti. Tradicionalno egipčansko ime za hieroglife se v latinici zapiše kot medu netdžer, kar pomeni 'božje besede'. Tako so Grki, ki so obiskali Egipt, imenovali egipčanske ideografe okoli leta 300 pr. n. št.

Izvor: Egipčani so verjeli, da je pisavo izumil njihov bog modrosti Tot in zato so jih tako imenovali. Ker so besede prihajale od bogov, so imele čarobno moč. Z napisi na grobnice so Egipčani izražali svoje prepričanje, da s tem ohranjajo osebo živo. Če so napis izbrisali, je izginila tudi oseba. Ker so verjeli, da je življenje osebe omejeno z njenim imenom, so imeli egipčanski faraoni po pet imen, od katerih sta bili najpomembnejši kronsko in rojstno ime.
Veliko let je bila najstarejši znan hieroglifski napis paleta faraona Narmerja iz okoli leta 3000 pr. n. št. (tudi 3200 pr. n. št.), ki so jo našli leta 1898 med izkopavanji kraljevskih prostorov v Hierakonpolisu (Neken, danes Kom El-Ahmar). Leta 1987 je nemška arheološka skupina pri izkopavanjih v Abidosu, (danes Um el-Kva'ab), odkrila grobnico U-j, ki je pripadala preddinastičnemu vladarju. V njej je bilo več sto kostnih tablic s popolnoma razvitimi hieroglifi. Starost grobnice so ocenili na okoli 3150 pr. n. št.

Hieroglifi so imeli tri vrste znakov:
znake za glasove, vključno z enozvočnimi znaki, kot pri abecedi, vendar je večina predstavljala enega ali več zlogov,
ideografe, ki so predstavljali posamezne besede
determinative, ki so naznačevali razred izrečene besede brez nakazovanja njenega natančnega pomena.
Pisava se je razvijala in so jo vedno bolj uporabljali. Pri tem je nastala poenostavljena črkovna oblika. Odtod sta se razvili naprej, kurzivna (ležeče tiskane pismenke) hieratska (svečeniška) pisava in še enostavnejša demotska (ljudska, razširjena) pisava. Obe obliki so lahko uporabljali tudi na papirusu. Hieratsko pisavo so uporabljali pri pisanju pisem, zgodb in poslovnih pogodb, demotsko pa za pisanje pravnih listin. Na znamenitem kamnu iz Rosette (Rašid) iz leta 196 pr. n. št. sta poleg grške pisave obe, hieroglifska in demotska.

Hieroglife so uporabljali tudi pod perzijsko nadvlado (s presledki v 6. in 5. stoletju pr. n. št.), po zavzetju Egipta Aleksandra III. Velikega ter med makedonskim in rimskim obdobjem. Delno so kasnejši hieroglifi postali bolj zapleteni kot odziv na spremenjene politične razmere. Nekateri verjamejo, da je bila funkcija hieroglifov način razpoznavanja 'pravih Egipčanov' od zunanjih osvajalcev (in njihovih krajevnih lakajev). Ta pogled lahko smatramo kot posledico zavajajoče kakovosti ohranjenih razlag grških in rimskih avtorjev o hieroglifih. Drug činitelj je predirljiva drža »spoštovanja«, združena z odklonitvijo ukvarjanja s tujo kulturo z lastnimi izrazi, kar je označevalo grško-rimski pristop egipčanski kulturi na splošno. Ko so grško-rimski avtorji videli, da so bili hieroglifi sveta pisava, so si zamislili ta zapleten, vendar razumski sistem kot prispodoben in celo kot čaroben sistem za prenos skrivnega, čarobnega znanja. Takšen obzir ni zaplodil zanimanja, temveč nevednost.

Pisava se je razvijala in so jo vedno bolj uporabljali. Pri tem je nastala poenostavljena črkovna oblika. Odtod sta se razvili naprej, kurzivna (ležeče tiskane pismenke) hieratska (svečeniška) pisava in še enostavnejša demotska (ljudska, razširjena) pisava. Obe obliki so lahko uporabljali tudi na papirusu. Hieratsko pisavo so uporabljali pri pisanju pisem, zgodb in poslovnih pogodb, demotsko pa za pisanje pravnih listin. Na znamenitem kamnu iz Rosette (Rašid) iz leta 196 pr. n. št. sta poleg grške pisave obe, hieroglifska in demotska.

Hieroglife so uporabljali tudi pod perzijsko nadvlado (s presledki v 6. in 5. stoletju pr. n. št.), po zavzetju Egipta Aleksandra III. Velikega ter med makedonskim in rimskim obdobjem. Delno so kasnejši hieroglifi postali bolj zapleteni kot odziv na spremenjene politične razmere. Nekateri verjamejo, da je bila funkcija hieroglifov način razpoznavanja 'pravih Egipčanov' od zunanjih osvajalcev (in njihovih krajevnih lakajev). Ta pogled lahko smatramo kot posledico zavajajoče kakovosti ohranjenih razlag grških in rimskih avtorjev o hieroglifih. Drug činitelj je predirljiva drža »spoštovanja«, združena z odklonitvijo ukvarjanja s tujo kulturo z lastnimi izrazi, kar je označevalo grško-rimski pristop egipčanski kulturi na splošno. Ko so grško-rimski avtorji videli, da so bili hieroglifi sveta pisava, so si zamislili ta zapleten, vendar razumski sistem kot prispodoben in celo kot čaroben sistem za prenos skrivnega, čarobnega znanja. Takšen obzir ni zaplodil zanimanja, temveč nevednost.

Do 4. stoletja je lahko bralo hieroglife le nekaj Egipčanov, vse bolj pa je naraščal »mit« o hieroglifih. Leta 391 je rimski cesar Teodozij I. Veliki zaprl vse nekrščanske templje in raba hieroglifov na spomenikih je zamrla. Zadnji znani zapis je iz templja prav na jugu malo po letu 391.

V 4. stoletju se je pojavil tudi Horapollonov spis Hierpglyphica, »razlaga« skoraj 200 znakov. Delo je bilo sicer ugledno, vendar v veliki meri napačno, in je dokaj trajno oviralo dešifriranje egipčanske pisave. Zgodnejši učenjaki so poudarjali njegov grški izvor, sodobnejši pogled pa nakazuje ostanke pristnega znanja in ga zavrača kot »obupen« poskus egipčanskih razumnikov za rešitev nepovrnljive preteklosti. Hieroglyphica je imela velik vpliv na renesančni simbolizem, še posebej na knjigo podob Emblemata italijanskega pravnika Andree Alciata v zgodnjem 16. stoletju in na delo Hypnerotomachia Poliphili (Polifilov boj za ljubezen in sanje) italijanskega dominikanskega duhovnika in meniha Francesca Colonne iz leta 1499.

Veliko sodobnih učenjakov je skozi stoletja poskušalo dešifrirati hieroglife. Med njimi je bil Athanasius Kircher, ki je med leti 1650 in 1654 v Rimu izdal štiri zvezke prevodov hieroglifov. Od teh ni bil pravilen niti eden in tudi niti približno ni zadel pomena. Vseeno pa je njegovo delo pomembno, ker je spoznal, kakšno vrednost je dalo učenje koptščine, najkasnejše oblike egipčanskega jezika, ki so jo drugi tajili. Vsi poskusi učenjakov niso uspeli, saj so temeljili na njihovem prostem spominu. Francoski orientalist Joseph de Guignes je sto let kasneje celo izjavil, da so bili Kitajci egipčanski naseljenci. Poleg Kircherja je egipčanske hieroglife raziskoval tudi francoski učenjak Nicolas Freret. Angleški škof in kritik William Warburton je ugotovil, da egipčansko pisavo sestavljajo tudi znaki iz abecede. Pri razvozlanju hieroglifov sta največ prispevala angleški fizik Thomas Young in francoski jezikoslovec Jean-François Champollion, ki je hieroglife dokončno razvozlal med leti 1822 in 1824. Odkritje kamna iz Rosette leta 1799 članov Napoleonovega vojaškega pohoda na Egipt je Champollionu dalo odločilen korak. To je bil velik uspeh mlade vede, egiptologije.